Kako ustaviš notranjega priganjalca?

Kako ustaviš notranjega priganjalca?

Po mojih izkušnjah veliko žensk dela dva delavnika, najprej v službi, na to še doma, zraven pa še kup drugih obveznosti in se večina umiri šele zvečer. Dostikrat šele čez leta telo javi, da mu to ni bilo všeč, da smo ga povozile. Težave s srcem ali kakšna druga bolečina sporoči, da je ženska dolga leta živela cel dan v tempu, s stresu.

In kaj lahko storiš?

Ko prisluhneš svojemu dihanju, to deluje pomirjevalno.

Zakaj? Ker ljubeča pozornost pomirja.

Naš organizem in naš živčni sistem se izredno močno odzivata na zanimanje, navzočnost, bližino. To je nekako tako, kot bi svojemu telesu rekli: „Tukaj sem, poslušam te. Tu sem samo zate. Povej mi, kako se počutiš in kaj potrebuješ. Z ljubeznijo sem ob tebi.” (Alenka Rebula).

Se spomnim, kako so otroci želeli, da sem prisotna v glasbeni sobi, vsakič ko so vadili instrument, posebno če jim ni šlo dobro. 😊  Želeli so pozornosti, bližine. Najmlajši sin vedno piše domačo nalogo v kuhinji ali dnevni sobi. Vzamem si čas, da sem tam, da mu prisluhnem.

Kdaj v tempu dneva ni veliko časa za ta predah. V zadnjih letih sem se tudi sama naučila, da tudi mojemu telesu veliko pomeni, da mu čez dan prisluhnem, tako kot mojim otrokom.

Spust v telo, upočasnjeno dihanje, prinese mir. Skoraj tako, kot bi mi nekdo povedal nekaj lepega, spodbudnega, me opazil. Moje telo je hvaležno za to drobno pozornost. Lažje zdrži vse, kar ga čaka tisti dan.

V pogovorih sem opazila, da imamo ženske velik izziv, kako si čez dan vzeti čas zase in za kratek počitek. Ko je vendar 1000 stvari za narediti. Meni pomaga, da si pripravim budilko. Otroci so že navajeni, da me z nasmehom na obrazu vprašajo: » Ja, mami, kdo te pa sedaj kliče.« Sedaj že zelo dobro vem, kdaj običajno moje telo najbolj rabi kratek predah in bi ga zaradi številnih nalog najhitreje povozila. Takrat zvoni budilka. 😊

Če imaš naložene misli, notranje priganjalce, da je treba ves čas nekaj delati in se ne usesti, sebe nehote priganjaš. Lahko nikoli ne najdeš časa , da bi se za nekaj minut usedla in spočila.

Vzeti si čas zase, za svoje telo, za kratek predah je pomembno.

Gre za tri ali pet minut.

Večkrat na dan. Nič več.

Potrebna je disciplina.

Drži.

Po mojih izkušnjah ravno takrat, ko telesu že gorijo rdeče lučke, pride nekaj nujnega, neodložljivega. Skoraj vedno. Tu je treba železna volja, vsaj prvih 30 dni, da pet minutno pavzo, oddih res vpelješ v svoj ritem. Pogovor, ženska podpora, spodbuda na tem mestu ni odveč.

Kaj ti lahko ti storiš zase? Petminutni oddih. Na kavču? Ali zunaj ob pogledu na vrt? Za pisarniško mizo?

Na ta način prekineš svoje dirkanje za nalogami. Če narediš to vsak dan in večkrat na dan, se boš počasi pomirila. Trenutki pozornosti zase so nujna hrana za dušo, ne le za telo. Dajejo nam jasnost, moč, da se vodimo, da se ne izgubljamo, da nismo žrtev razmer. (Alenka Rebula)

Tako se začneš počasi zavedati svojega telesa, kam hitiš, zakaj hitiš in to ti pomaga, da umiriš in se naravnaš na pravo smer ter v pravem tempu.

Ali kot je rekla v podpornem, imago zavestnem dialogu moja stranka, kaj ji najbolj pomaga, da začuti sebe:

»Dovolj je, da grem v gozd. Vsaj enkrat na teden. To je nekaj, kar dobro poznam in vem, da me zbliža s seboj. Domov se vedno vrnem dobre volje, polna zagona. Osvobodim se negativnih občutkov in lažje vidim pozitivno sliko vsega, kar živim.

Če grem večkrat na mesec v gozd, lažje realno gledam na situacijo.  Lažje se soočim z negativnimi občutki, ki jih imam trenutno do moža, vidim širšo sliko, ne le negativno. »