Kdo mi mora dati dovoljenje za čas zase?

Kdo mi mora dati dovoljenje za čas zase?

Kdo bo čas zase dal v moj urnik?

V teh dneh sem imela več intervjujev in pogovorov z različnimi ženskami,  ki imajo različne vloge, ki se prepletajo, ki jih okupirajo čez dan. V materinstvu ni dopusta, v zakonu tudi ne. Nalog ogromno, najdražji čakajo, da si boš vzela čas zanje.

Vsem je skupno, da se že zavedajo pomena, da si vzamejo zase, se spočijejo,  le vzamejo si ga zelo težko. Zavedajo se, da ko to naredijo, mož opazi živahno ženo, otroci spočito in razigrano mamo, sodelavke zanimivo sogovornico.

Ko si vzamem čas zase ali za sproščenost, za poslušanje glasbe, igro z otroki še kdaj pride občutek krivde, da tega ne bi smela delati. In misel, kaj vse bi še mogla narediti, kaj vse še ni narejeno.

T. je delila, da se je sicer naučila vzeti čas zase, čas za igro z besedami, a kaj ko kmalu ta igrivost preide v delavnost. Naenkrat dela in ne more nehati. Zadaj je tisti “moram”, ki ga vse kdaj prepoznamo.  Moram toliko časa delat, da bo vse izpiljeno, vse narejeno.

Doživljaš nemoč, ni časa, ni varstva, ni podpore?

Čakaš, da bo prišel nekdo in rekel, ti bo rekel: “Bom jaz pazila na otroke, ti kar pojdi na sprehod?

Kdo mora priti?

Kdo je tisti, ki lahko v tvojem urniku najde čas (morda pol ure, uro na dan)?

Kdo ti bo povedal, kaj trenutno najbolj rabiš?