Ko sem svojo mamo peljala v bolnico in sva čakali na nadaljno odločitev zdravnikov, sva imeli enega iskrenejših pogovorov.
“Veš, Nada, tudi če moje stanje slučajno zakomplicira in sedajle umrem, sem hvaležna za podarjenih zadnjih 20 let življenja.” (Pred 20 leti je prebolela težko operacijo in dežurni zdravnik se prejšni teden ni mogel načuditi, kako je lahko njeno telo takrat vse to zmoglo, preživelo in zaživelo. )
In ko sem peljala sama domov, sem začutila hvaležnost, da sem lahko ob njej ob odhodu v bolnico, da sem bila mirna in ji res prisluhnila.
Naslednji dan me je prešinilo vprašanje: “ZAKAJ SE ZATAKNEMO V SKRBEH?”
“Ali so zaradi moje skrbi otroci varnejši? Bo zaradi moje skrbi mama prej ozdravela?”
“Ne.”
“Zakaj me potem skrbi?”
Ker sem dolga leta živela v svetu, kjer so bili skrb in strah na dnevnem redu? Servirano z vsako besedo. Ker sem to dihala pred mojimi in družinskimi odločitvami, prelomnicami, odhodi?
To še ne pomeni, da moram tako živeti. Naučila sem se, da se da strahove in skrbi:
- prepoznati, se o njih pogovoriti,
- odkriti, kaj je tisto spodaj, kar me pravzaprav skrbi,
- jih varno parkirati, da mi ne skačejo v lepe trenutke, v vsakdanje odločitve.
Naučila sem se tudi, da se strahu ne oprijemam.
Kaj storiti, ko te prime strah?
Ko ga zaznaš, se je z njim zdravo spopasti. Ga dati na svetlo, govoriti o njem in videti, v čem je bistvo.
Včasih pomaga vprašanje: “Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? In če se zgodi?”
Bom preživela!!!
Zakaj bi se v strahu packala? Nikomur povedala?
Ker je sramotno? Ker bo kdo rekel: “Kako te je tega strah?”Kako te lahko tole skrbi? Lahko se zgodi, da to reče mož, sodelavka, prijateljica. In molčiš.
Tega ti mož, prijateljica ni rekla v želji, da te zatre. Ker ni v tvojih čevljih, ker ni stopil(a) na most proti tebi in ti pozorno prisluhnila, na hitro ne more razumeti. Če pride bližje, če ti res pozorno prisluhne, lahko opazi tvojo deželo, tvoj svet. Takrat tudi lažje podeliš. In si slišana. Razumljena.
Včasih že samo to, da izgovoriš in si slišana zadostuje.
Morda je kdaj možu tvoj strah malenkosten, ne razume. Takrat včasih potrebuješ žensko uho, ki zazna tvoja čustva, tvoje nianse in razume. Topel objem, spodbudna beseda in strah se razblini.
Kako si ti pomagaš, da strah ne vlada tvojemu dnevu, uri, trenutku?
Poiščeš žensko sopotnico, ki te sliši, razume, da sama spet zbereš moč in greš naprej?
Brez megle v glavi zaradi strahu, z jasnim pogledom na problem, opogumljena, zmoreš.
