Pritiski po preživljanju vse več časa na mobitelu, se med najstniki iz leta v leto povečujejo. Mladi veliko gledajo tik-tok, spremljajo serije kot so “Keeping up with Kardashians”, tudi med odmorom igrajo igrice Fortnite. Starši smo pred težko nalogo, kako zdravo omejevati. Kdaj dovoliti? Koliko dovoliti?
Trda vzgoja naših staršev “ne smeš, ker sem tako rekel”, pri najstniku ni več na mestu. Dobro je, da otrok počasi razume, zakaj mu ne dovolimo. Zakaj mu omejujemo. Kaj ga želimo naučiti: da bi tudi sam znal omejiti čas za ekrani in sam izbral še druge oblike preživljanja prostega časa.
Dokler ne bo razumel našega namena in tudi ko bo razumel naš namen, bo verjetno iskal obvoznice (igral na prijateljevem mobitelu ali računalniku, šel v mestno knjižnico, kje je bilo pred korono možno uporabljati računalnike za igrice ipd.).
Za nekaj časa zaležejo gesla, omejevanje na pol ure na dan, potem pa je vse več pritiska in vse več debate okrog tega. Želi podaljševanje časa, a se sam še ne zna ustaviti, ko ta čas mine.
Našim najstnikom sva z možem postopoma in glede na njihovo starost povečevala čas za ekrani (mobi, televizija, računalnik). Seveda je za nami ure pogovorov:
- Zakaj ne smem?
- Vsi moji sošolci lahko igrajo igrice, zakaj jaz ne smem?
- Pol ure čisto prehitro mine, zakaj ne bi še malo igal, saj si tudi ti lahko ves čas na računalniku (ko vidi očeta, da dela od doma).
V slabih trenutkih:
- Vidva sta najbolj starokopitna starša, želim si, da bi se rodil kje drugje.
- Kaj je pa narobe s playstationom, a samo zato, ker ga ti nisi imela, ga ne pustiš?
- Škoda, da se nisem rodil pri Žagarjevih, tam pa vse to lahko počnejo.
Kaj sem opazila po nekaj letih omejevanja in pregovarjanj?
- Ob takih prepirih, ko so napadali najine razloge, zakaj vztrajava, da jim omejujeva telefon in mobitel, in ob vseh zaletavanjih, iskanjih argumentov in protiargumentov so počasi razvili kritičen pogled – da obstajajo dobre in slabe plati preživljanja prostega časa za ekrani. Da so plusi in minusi objavljanja fotografij na Facebooku. Da so plusi in minusi čakanja na všečke.
Mislim, da so se naučili tudi tega, da ni treba vedno v vsem posnemati drugih.
Pri osemnajstnih letih sva slišala prvo pohvalo. Hčerka nama je hvaležna. Sedaj vidi pozitivnosti, da sva ji v osmem razredu omejila čas na mobitelu in zvečer zahtevala, da je mobi ugasnjen, da bo lahko spala.
Hvaležna, da tisto leto še nisva pustila “četati” po mobiju, brskati po instagramu”, ampak sva jo spodbujala , da je kljub odporu zaključila glasbeno šolo.
- Fantje so opazili, da se je našel kakšen sošolec, katerega edini hobi je računalnik. Ko so drugi opisovali košarko, nogomet, je on opisal računalnik. Ker je to delal pretežni del dneva, ni zmogel pohoda. Ni se bil pripravljen pogovarjati s sošolci. Komaj je čakal, da bo spet na videoigri, ker je že na peti stopnji. Stopenj pa je še 15.
- Opazili so, da so nekateri sošolci postali precej depresivni, da se med odmori ne pogovarjajo drugega kot le o igricah. Punce so bile kdaj nesrečne, saj je na instagramu padla težka pripomba, ali niso zbrale dovolj všečkov na novoobjavljeni fotografiji. Občasno se je med odmori slišalo le o “Keeping up with Kardashians” in igralo “ Fortnite”.
Vprašanje zate:
Veš, kaj najraje dela/gleda tvoj otrok?
Katere vsebine niso primerne za njegovo starost?
Kako mu to zdravo preprečiš?