Na kaj pritisne najstnik? Zakaj pravzaprav znorim?

Na kaj pritisne najstnik? Zakaj pravzaprav znorim?

“Ne morem tega njenega odnosa do brata.

Provokacija na provokacijo.

Ko je pet minut miru, pride in besedno napade najmlajšega. Kar tako. “Kaj pa ti? Nikoli ti nič ni treba delat, mamina maza.”

Včasih tudi fizično napade mlajšega in se začne jok in kreg.

Ko hčerka ni ok v sebi ali jo z eno besedo nehote užalim, se to pozna v njenem odnosu do drugih. Spravi se na brata ali sestro. Nemir se iz nje prenese na druge.

Žaljenje, ki hitro ekskalira. To težko prenašam. Ne vem, kaj naj storim. Ne znam odreagirat drugače, kot da začnem tulit. “

To mi je danes delila mama najstnika. Mame težko gledamo, ko se nemir seli po hiši. Ko se otroci kregajo med seboj. Imamo že tako dovolj drugih skrbi. Vsaj doma si želimo povezanosti, miru in veselja.

Ob prvem odraščajočem najstniku, ko pride v hišo na kile hormonov, nemira, provokacij, se mame dostikrat ne znajdemo. Vrže nas iz tira.  

Kreg med otroki se stopnjuje, ko se mlajši bratje in sestre v želji, da se postavijo zase, naučijo provocirati nazaj, zabrusiti težko besedo tja, kjer najstarejšega najbolj zaboli.  Ljudje smo neverjetni – najostrejša puščica zadane tja, kjer vemo, da je drugi najbolj občutljiv. In nastane ogenj v strehi. Tuljenje, kreganje. To se dostikrat zgodi popoldne, ko se kot mama utrujena vrnem iz službe. Ali še huje, sredi mojega dela od doma.

Ko gledam to bitko, je zelo pomembno, kako se mame čustveno držimo:

Lahko pademo direktno v bojno polje, v bitko kjer je kreg, težke besede; spustimo se v to bitko in smo tudi same močno čustveno prizadete.

Ni nam vseeno, kaj se dogaja, zato se kar zaženemo. Gremo takoj ukrepat. Gremo s staro strategijo – najprej prijazno, nato vse glasnejše in ko nič ne pomaga, zakričimo. Čustveno pademo v sceno. Na bojno polje smo prišle nepripravljene, brez taktike, le s čustvi in zakrvavimo.

Sledi dogajanje v meni:

Nekaj sem morala narediti. Žal mi je za mlajše otroke, ki kasirajo ta nemir, kreg, nesramne besede, jokajo. Pojavijo se mi občutki krivde, da sem slaba mama, da najstarejšega najstnika nisem čisto nič naučila.  Da žali druge, je nesramen, mlajši pa ga takoj posnemajo v njegovem obnašanju. Ne uboga me več na besedo. Pojavi se še krivda, da ne znam zaščititi mlajših.

V teh občutkih krivde raste mamina nemoč.

Čustveni vrtinec krivde in nemoči se nadaljuje.

Prihrumijo občutki brezupa, strahu, obtoževanja, globoke bolečine. Temu se hitro pridruži občutek SAMA SEM V TEM, ali pa ZA VSE SEM SAMA. Ti občutki globoko spodjedajo mojo življenjsko moč.

Gori ALARM!!

Vem, tako stanje ne sem trajati dolgo. Sicer se bom začnela v njem pacat in samo tonila globje in globje.

Zato je tako pomembno, da se ne spustim v čustveni vrtinec oz. če že STOPIMO V TA VRTINEC IN SE GA ZAVEM, grem čimprej ven. Kajti naslednja stopnja od krivde in nemoči je obup : ”Nič se ne da, zavozila sem na celi črti. “Obup je tihi ubijalec moje živosti, upanja, veselja, lahko začne načenjat duha ali telo. Ne se v njem pacat!!

Kaj lahko storiš?

Ko zaslišiš kreg, najprej čustveno pomiri same sebe. Ne takoj impulzivno in neoborožena na bojno polje z najstniki. Umakni se v miren prostor in premisli. Trenutno si general vaše družine, kaj lahko storiš? Kaj bi sploh delovalo in kdaj?

Če so ogrožena življenja, najstnike seveda takoj pošlji vsakega v svojo sobo. Sicer se najprej sama umakni, zberi moči in modrost in šele nato odreagiraj.

Razburjen najstnik ne bo čisto nič slišal. Takrat ni smiselno, da še sama prilivam na ogenj. Ni potrebno, da ga s svojo jezo in razburjenostjo še jaz globoko prizadanem.

A jeza je v meni, vsa se tresem. Sprožil jo je najstnik. On je kriv!!!

Ne!

Ti si odgovorna za svoja čustva.

Kreg po hiši je v tebi prebudil marsikaj – jezo, bes, razočaranje, obup, občutke “za vse sem sama”. V jezi bi takoj odvihrala nad najstnika.

Ustavi sebe, svoj bes in jezo, ki jo je najstnik prebudil v tebi.  

Kam z vsemi temi čustvi? Kako pomiriti sebe?

  • spijem požirek vode ali štejem do 10 preden karkoli ukrenem
  • glasba, ki pomiri in nato glasba, ki me dvigne in prebuja upanje v meni
  • kratek sprehod v naravo ali vsaj odmik  v kopalnico, na balkon ali v svojo sobo
  • vzemem barvice in samo čečkam po papirju
  • boksam v blazino
  • v milejših primerih oz. kasneje lahko pomaga že pogled na misel, napis ali plakat v kuhinji, ki me spomni, da imam v sebi dovolj moči, da grem čez te čustvene nevihte, da bo minilo
  • svečka na hodniku, ki me spomni na moje poslanstvo mame
  • pokličem prijateljico, za katero vem, me bo res pozorno poslušala. Lahko mi pomaga, da na situacijo pogledam še z drugi plati.

Takrat potrebujem, da si rečem:

  • pazi, da ne padeš v vrtinec samoobtoževanja, v obup.
  • potrudila si se po svojih močeh.
  • vsaki mami se zgodi, da kaj ne zmore, kaj zgreši, ne uspe takoj prav odreagirat,
  • moj najstnik JE NAJSTNIK (in vse kar sodi zraven)

Nato šele, ko pomirim svoj svet, zmorem stopit na drug breg in trezno razmišljati o svetu svojega najstnika:  

  • Kje je prestopil meje spoštovanja?  Kaj bi ga rada naučila? Kako in kdaj naj mu to povem, da bo res slišal?
  • Zakaj je tako znorel?
  • Kakšna bolečina, negotost, skrb se morda skriva za to jezo?

Kot je bila dojenčkova osnovna komunikacija v stiski jok, najstnik svojo stisko izraža z jezo. Ko je negotov, brcne. Ko ga je strah, znori. Ko se mu zdi nepravično in misli, da nisi prijazna do njega, te nadere, sprovocira. V the letih so vse reakcije na dražljaj, besedo, dogodek pretirane,  precej potencirane. Lahko znori le zato, ker je zadnji izvedel, kam gremo na izlet. 😊 

Kaj bi sedaj najbolj potreboval moj najstnik?

Morda je zadaj le klic, da bi bil opažen, slišan, razumljen, upoštevan.  Morda skrit za provokacijami in za jezo kliče po pozornosti in pogovoru z mamo. Morda ga nekaj žuli, pa še sam ne ve kaj in je zato tako nemiren. Morda je klic po nežnosti, toplini.  V njegovi grobi govorici ga mame nehote ne znamo ujeti.

Vzemimo njegovo jezo kot masko, za katero se skriva še kaj drugega. Radovedno se podajmo to odkrivat. Ne predpostavljamo, da že vse vemo o njem. Naš otrok se spreminja. Te zanima, kaj vse se še skriva njem, kaj tiho raste?

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Če si želiš podpore, sopotništva na tej poti ob najstniku, mi lahko pišeš na nada@nadazupancic.si. Lahko se prijaviš na polurni brezplačni uvodni pogovor, kjer bova skupaj pogledali, na kakšen način ti lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagam.