Nad čim je navdušen tvoj najstnik?

Nad čim je navdušen tvoj najstnik?

Ko se ustavim in opazujem svojega otroka, lahko vidim, da je v njem nek kompas, da je v njem močna želja po rasti, po odkrivanju, povezanosti, ljubezni. Seveda je to »drevesce« še krhko in ga lahko mnenja drugih upogibajo v eno in drugo smer, a tisto, kar ga žene v višave, je že v njem.

Dobro je, da si včasih vzame nekaj časa, da razmišlja, kaj ga žene. To lahko stori, ko izklopi zunanje dražljaje (mobi, televizija, računalnik).

Lahko se vpraša:

Nad čim sem res navdušen?

Kaj rad počnem? Kaj sem kot otrok lahko ure in ure počel? 

Kdo je trenutno moj vzornik?

Nad kom sem navdušen?  Kaj občudujem na njem?

Katera lastnost, veščina me priteguje?

Naj gre poskusit tisto, kar ga žene, čeprav ne ve, zakaj ga tja žene in ne ve, če mu bo uspelo.

Na pot za svojimi sanjami se podaja vsak sam. Nekateri najstniki imajo srečo, da jih starši v njihovih sanjah ujamemo, drugi pa naletijo doma na kup ovir.

Priporočam v branje knjigo Zadnje predavanje ameriškega profesorja Randy-ja Pauscha. Knjigo je napisal, ko je izvedel, da ima raka na trebušni slinavki in mu je ostalo le še nekaj mesecev življenja. Ker so bili vsi trije otroci še zelo majhni, je na predavanju delil svoj pogled na življenje, svoj entuziazem, svoje strasti, da bi njegovi otroci lahko kasneje črpali iz tega.

Začutimo lahko, kako pokončno držo je Randy dobil ob svojem očetu, ki mu je bil velik vzor, kaj mu je dala mama in koliko je bilo v tej družini tudi prostora za njegove sanje. Katere so bile njegove otroške sanje, kdo vse ga je navdušil in kako je svoje sanje do 47 leta uresničil.

Kot profesor je veliko časa namenil podpiranju študentov v njihovem odkrivanju svoje poti, v odkrivanju, kako se je treba vesti do vrstnikov, kaj pomeni biti hvaležen, kaj je v življenju res pomembno. Kljub profesorskemu mestu je še naprej uresničeval svoje sanje, saj je kot raziskovalec sodeloval s podjetji Adobe, Google, Walt Disney Imageneering ter spodbudil razvoj projekta Alice. Alice omogoča, da se lahko študentje na zabaven način naučijo računalniškega programiranja.

Koliko prostora ima tvoj otrok za svoje sanje?

Ali ima možnost, da govori o svojih željah, svojih sanjah? To seveda ne pomeni, da mu vse želje uresničujemo. (Ni dobro, da smo ves čas v vlogi Božička ali Miklavža. 😊).

Lahko najstniku kakšno manjšo željo uresničimo, pri drugih pa ga podpremo, da jih uresničuje sam. Pomembno je, da ogenj, ki je v njem, strast, ki ga vleče v določeno smer, ne ugasne.

Strokovnjaki veliko govorijo o tem, da je pomembno, da zna otrok zna vztrajati, zna počakati, da pride do željenega. Da zna vztrajati, četudi je pot do tja dolga. Ugotovili so, da uspešni ljudje znajo odložiti trenutno potrebo, v želji, da bi prišli do svojega cilja.  Da se ne usedejo ob prvi čokoladi in prižgejo telefon, ampak vztrajno trenirajo, se vztrajno učijo, ker imajo dolgoročni cilj pred seboj.

Kateri dolgoročnejši cilj si vaš otrok lahko postavi v teh dneh?

Čas počitnic je lahko priložnost za takšen pogovor. Lahko skupaj odkrivate, kaj je tisto, kar bi njega potegnilo in mu pomagate, da si tak cilj tudi postavi.

Z jasnim ciljem pred seboj bo bolj motiviran. Odkril bo, kaj lahko naredi v teh dneh, v naslednjih mesecih in čemu se je zato pripravljen odreči. Lahko je to priprava na kakšno tekmovanje, lahko je učni uspeh, lahko se nauči določene veščine po Youtubu, lahko sestavi sestavljanko s 5000 koščki, lahko vsak dan pripravi novo jed.

Ko ugasnemo telefon, televizijo, računalnik, se pojavi prazen prostor, se najde čas za premislek. Kako lahko ta čas zapolnim? K čemu me žene?  

Hčerko sem med korono povabila, naj se mi pridruži pri pilatesu. Videla sem, da ji zmanjkuje motivacije za učenje. Za dva dni se mi je pridružila, potem pa je ugotovila, da to ni njen način. Začela je s tekom. Najprej dva kilometra, naslednji dan malo več, potem tri, včasih štiri. Vztrajala je celo pomlad. Vztrajala je poleti. Vztraja sedaj. Čez nekaj dni bo pretekla 1000 kilometrov. Dogovorili smo se, da bomo to »zmago« družinsko proslavili s sladico in šampanjcem.

»Vsak mora sam za svojo srečo,

Matere smo ob poti kot počivališča za utrujene,

kot znamenja za vrnitev.«

Neža Maurer

Zakaj omenjam Nežo Maurer?

Ker mi je večkrat v življenju svetel zgled, kako podpirati otroke v njihovih sanjah. Zelo zgodaj je postala vdova z dvema otrokoma. In potem se  je njena hčerka odločila, da bo šla študirat za klovneso v Moskvo.

Pravzaprav starši dostikrat omogočimo otroku, da začne s svojimi sanjami. Neža Maurer je Evo pri štirih letih peljala gledat prvo cirkuško predstavo. In ko je punčka nekje zgoraj pod šotorsko streho zagledala cirkusante na trapezu, je rekla: »Mami, ko bom velika, bom tudi jaz to delala.« In tako je bilo. Pri 16 letih je zapustila rodni kraj in šla po cirkuško znanje v Moskvo. Sanjam naproti. 

In kaj je to pomenilo za mamo?

Pogrešanje? Manjkajočo luknjo, ki je trajala devet let, ko je Eva študirala v Moskvi. Nista se mogli pogovarjati. Takrat ni bilo mobitelov, telefonski klic v Moskvo je bil zelo drag. Včasih je Nežo povabila k sebi soseda Dora Plestenjak, da je lahko po telefonu poklicala hčerko. Sicer pa sta si dopisovali dolga pisma.

Kako jo je mama razumela v njenih sanjah?

Eva je mami v pismih lahko vse povedala. Tudi če mama česa ni prebrala z največjim veseljem, ni mogla takoj odreagirati, saj je bilo med njima toliko kilometrov.

Kako je mama videla svojo hčerko?

 Neža se spominja, da je bila  Eva že zgodaj samostojna, da je znala poskrbeti zase, tudi zaslužiti. Bila je deklica z močjo, s svojo vizijo, z jekleno voljo. Pri štirinajstih je zbirala dokumente za v Moskvo in se za vse potrebno, pa tega ni bilo malo, dogovarjala sama.

Nad čim pa je navdušen tvoj najstnik?