Najstnik je zaprl vrata svoje sobe. Kaj lahko naredim?

Najstnik je zaprl vrata svoje sobe. Kaj lahko naredim?

Ko odrašča, svoje težave vse bolj deli s prijatelji, lahko zapre vrata in kot mama ostaneš zunaj. Ne pove več vsega. Nisi več glavna oseba njegovega življenja. Morda niti noče, da sploh si prisotna v njegovem življenju.

Slutiš, da domov prinaša ogromno svojih čutenj, bolečine, neuspehov, osramočenosti, razočaranja, ki ga je doživel. Srečanja, v živo, po telefonu ali socialnih omrežjih, ki so ga zmedla. Težka doživljanja, ki jih ne zna predelati. Vso to »torbo« prinese domov. A je ne odpre. Čutenja, doživetja lahko doživljaš kot divje živali, ki so zaprte v tej torbi, hočejo ven; a najstnik o njih ni pripravljen govoriti.

Ne moreš ga prisiliti, da o tem karkoli pove, če tega ne želi. Morda ne zmore. Morda ne upa.

Daj mu vedeti, da si na razpolago. Da si tu zanj.

Vaša hiša in dom sta njegovo zavetje. Ob tem molčečem, skrivnostnem mladostniku, ki je velikokrat naenkrat zelo razburjen in protestira, te kritizira, včasih res ne veš kaj narediti.

Alenka Rebula, dolgoletna profesorica dijakom in mama treh sedaj že odraslih hčera, je na predavanju mamam tako rekla: »Nič ni treba narediti. Nimaš kaj narediti. On mora narediti. Sam mora narediti določene korake.«

Z držo, z razpoloženjem mu sporoči: Tu sem zate. Ko godrnja, je molčeč ali izbruhne, se ne pusti potegnit v slabo voljo!!

Pojdi vase in poglej, kaj ti v takih trenutkih najbolj pomaga, da ne izbruhneš, da mu ne očitaš nehvaležnosti. Kaj ti pomaga,  da ne pritiskaš, da naj ti takoj pove, samo zato bo tvoja stiska manjša?

Najstnik potrebuje nekoga, ki je umirjen in tam zanj. Nekoga, ki posluša, ki je dostopen.

Če čuti, da imam kot mama kup svojih težav, se bo še bolj zaprl. Ne bo te želel še bolj obremeniti. Najstniki nas opazujejo, iščejo primeren trenutek, ko bi lahko spregovorili. Saj se spomniš sebe v teh letih, kako si s kakšno vročo temo odlašala in čakala na primeren trenutek, ko bi lahko spregovorila.

Ko pride do tebe s težko temo, ne postani panična. (Včasih nas lahko po pogovoru z najstnikom pomiri mož, drugič prijateljica, ki ima že malo večje otroke in ve, da tudi tako težavno obdobje mine.) Če otrok zagleda paniko v naših očeh, se še vanj naseli panika. »Konec je z menoj.« Že sam tako misli, če to zagleda še v maminih očeh, pa čustveno lahko še bolj tone.

Ob mami in očetu se otrok uči, kako prenašati težave, kako se soočati z izzivi. Ostani mirna. Prej so brez tvojega velikega napora zrasle njegove mišice, roke, noge, sedaj bodo prav tako brez tvojega velikega napora počasi rasle njegove sposobnosti premagovanja težav.

Njegova glavna naloga v tem obdobju je, da si zgradi svojo prijateljsko mrežo, svojo podporno mrežo, da si sam izbori svoje mesto med prijatelji, v razredu, na fakulteti. Tam ne moreš in ne smeš delati namesto njega, to mora izboriti sam. Doma pa lahko celi rane in razglablja o strategijah, da gre naslednji dan spet sam v bitko. 

Trenutno so njegovi prijatelji predvsem na socialnih omrežjih. Tudi tu se lahko pojavijo frustracije. Komunikacija ni naravna, lahko gre le za zbiranje všečkov, kdo bo imel boljšo foro na instagramu, pa tudi zafrkavanja in zasmehovanja ni malo. Lahko ga kakšna pripomba zelo potre, posebno če je iz »ust« njemu pomembne osebe.

Najstnik potrebuje močno, modro ter zdravo potrpežljivo mamo

Potrebuje mir in zavetje doma, ne pa brezbrižnosti. Občutek, da si mu na razpolago, če ti želi kaj povedati. Dobro je, če ve, da ti lahko zaupa karkoli in se ne boš prestrašila.

Če najstnik čuti, da se starši ob njegovih negativnih izkušnjah s prijatelji ali slabi oceni prestrašijo, bo začel starše ščititi. Ne bo jim pripovedoval o tem. Povedal bo le lepe stvari, dobre ocene in varoval starše pred stiskami.

Če je v tebi kot mami veliko kontrole in strahu, ga ne moreš zares opaziti. Gledaš skozi svoja barvna očala. Pomembno je, da to nekje v odraslem svetu počasi odložiš, saj le tako lahko otroka zares poslušaš in začutiš njegove občutke.

Alenka Rebula je pripovedovala, kako dragocene so najstnikom babice in dedki, ki so se skozi vse preizkušnje življenja prišli do neke globje umirjenosti. Ko zaljubljena vnukinja, ki ima stik s svojo babico, pripoveduje babici o svojem fantu, babica lahko že čisto drugače posluša svojo vnukinjo. Ne skoči vnukinji v besedo, ampak pusti, da vnukinja poje hvalnice svojemu fantu, kako je lep, kaj vse zmore. Babica ves čas posluša, kdaj prikima in le občasno pristavi kakšno vprašanje: »Kako to veš? Kako to misliš?«

Tudi mamam pomaga taka drža aktivnega poslušanja. Da s hčerko pogledata ta romantični »film« o njenem super fantu. Ko hčerka začuti občutek povezanosti z mamo, bo lažje prihodnjič spet kaj povedala o svojem fantu. Morda bo zaupala tudi kakšno dilemo, ki se bo pojavila. Vprašala za nasvet. Če pa bo doživela, da mama kritizira tega fanta, se bo zaprla in drugič ne bo več spregovorila.

Moja izkušnja je, da se najstniki lahko razgovorijo tudi ob filmih, ki se dotikajo njihovih problemov. Takrat delijo svoj pogled, kako bi oni reševali problem. Pritisk vrstnikov, da je potrebno že pri petnajstih letih imeti fanta, je danes zelo velik in zato je dragoceno, če lahko hčerki podeliš svojo izkušnjo, svoj pogled, morda poveš, kako si se ti z mamo pogovarjala o takih stvareh. Tudi če se s svojo mamo nisi mogla pogovarjati, ji to lahko poveš. Tako ji nehote ovrednotiš, zakaj morda tudi do tebe s to temo težko pride. Ti sama morda nisi imela podpore pri svoji mami, a vseeno jo svoji hčerki želiš dati. Lahko ji poveš, kako ti je včasih težko pustiti hčerki svobodo, ji zaupati in hkrati poslušati svoje občutke, da jo želiš zavarovati pred negativnimi, težkimi izkušnjami. Ker ji želiš le dobro.


Če se ti ta prispevek zdi koristen, se lahko vpišeš tudi na mojo mailing listo, in boš dobila obvestilo v svoj poštni predal, čim bom kaj novega objavila. 👇👇👇👇