Otrok lahko odraslo osebo nauči tri stvari:
kako biti srečen brez razloga
kako biti zaposlen
kako iskati tisto, kar si želiš zs celim svojim bitjem.
Pablo Coelho
V zadnjih dneh si gotovo nabavila potrebno hrano. Morda tudi poskrbela za nekaj telovadbe. Torej poskrbela za svoje telo. Kaj pa za duha?
Kaj je tisto, kar te nahrani, kar te dela živo?
Sama sem se ta teden našla, da pogrešam petje. Pojem od malih nog, dolgo časa sem pela v več zborih. Ob polni hiši ni vedno čas in prostor za mamino petje. Odločila sem se, da si na mobi naložim nekaj najljubših komadov in bom vsak dan v avtu zapela vsaj enega. Včeraj so me prijateljice, ki vedo za to mojo strast presenetile, ko so me spodbudile, da sem jim zapela na našem srečanju na zoomu. Njim sem polepšala dan, mojemu veselju pa odprla vrata.
Prejšni teden je moja vaditeljica pripravila brezplačno online delavnico plesa. Kot dolgoletna plesalka latinsko ameriških plesov je pogrešala ples. Ob dveh malih otrocih doma res vsak dan ne pleše bachate in salse. A hrepenenje je ostajalo.
Kaj lahko v teh dneh naredimo, da ostajamo žive. Da ohranimo svojo ženskost in svojo ustvarjalnost in tonemo v skrbi?
Katera dejavnost prebudi ustvarjalnost v tebi?
Morda je to petje, peka medenjakov, ustvarjanje z glino, ples, risanje, morda opazovanje narave. Še vedno kdo reče, da so to nepomembne stvari.
Kaj ima to vezo z delovnim mestom, z uspešnostjo, s produktivnostjo? V našem racio svetu pogosto ni prostora za take “bedarije”. Pa vendar nam ravno izražanje, ustvarjalnost lahko pomaga, da se ne bomo počutili tako omejene na majhnem prostoru, da bomo našli nove načine življenja, živosti, ki bodo v dani situaciji možni.
Imamo logično (levo stran možganov) in ustvarjalno (desno stran) možganov. Če smo bili kot otroci ali kdaj kasneje veliko kritizirani od nam pomembnih oseb, se naš umetniški del še vedno boji kritika.
Zato nekateri tako težko sprejmejo nekaj, kar je drugačno, kar je svojstveno. Kar je enkratno, unikatno. Drugi pa smo nad tem navdušeni. Za rojstni dan radi damo nekaj unikatnega, ne serijsko izdelanega. Nekaj z dušo.
Zakaj občudujemo unikatno, sami si pa ne dovolimo biti ustvarjalni?
Ker takoj, ko smo nekaj ustvarjalno naredili, nekomu ni bilo všeč, je nekdo kritiziral, zasmehoval in smo nehali. Morda je našo sliko učiteljica primerjala z drugimi, morda je kdo oponašal naše besede, dal težko opazko..Kritik v nas nam preprečuje, da bi se z večjo smelostjo lotili nečesa novega.
Na majhnem prostoru lahko ti “notranji kritiki” spet pridejo na dan. A je prav, da se z njimi soočimo, saj vemo, da smo sedaj odrasli. Ne dovolimo, da nas še vedno omejujejo. Včasih se mame skrijemo za otroke: ne morem pisati dnevnika, ker imam tri otroke, ne morem hoditi več k zboru, ker me doma potrebujejo. Ali se skrijemo za moža: ne morem več plesati, ker mož ne pleše. (Tole zadnje je dolgo veljalo tudi zame. )
Dovoli si vikend ustvarjalne svobode
Sebi, možu in otrokom.
Tudi otroci bodo še kako potrebovali ustvarjalnost v prihodnjih letih, kasneje v svojih družinah in na delovnem mestu. Tudi če imate majhen prostor, jim dovolite nekaj odštekanega.
Ko si bomo to dovolili, bomo naslednji teden bolj sveži, bolj ustvarjalni v šoli, službi, v domačem kabinetu.
Gre za ustvarjalno držo:
- da najdem način, rešitev, tudi ko po ustaljenih poteh ne gre.
- Ko nečesa zmanjka. Ko je nekaj zadnjih hip nekaj odpovedano. Ko zataji zoom.
- Ko nekdo na hitro zboli in nimamo nadomestila zanj.
Ne grem v kritiziranje, iskanje krivca, ampak v drugo smer, v ustvarjanost, iskanje rešitev.
Mini vaja:
Kaj najraje počneš, kaj prebudi ustvarjalnost v tebi? (napiši na listek 5 stvari)
Kdaj si to nazadnje počel(a)?
Kaj od tega lahko poskusiš ta vikend?
? Blog lahko pošlješ prijateljici, za katero veš, da potrebuje tako spodbudo.
