Je tudi za tabo divji ritem?
Si se po karanteni uspela ujeti v tebi prijazen ritem?
Ga lahko živiš?
Žene smo narejene, da dobro poskrbimo za druge. In (nehote) čisto pozabimo nase. Ob tem spregledamo, da dovolj skrbi zase pomeni tudi bolj zadovoljno žensko, bolj ljubečo mamo, pozorno ženo, iskrivo in učinkovito sodelavko😊 . WIN-WIN situacija za vse vpletene.
Spomnim se, da sem po dveh tednih karantene opazila, da sem spustila redno tedensko telovadbo. Vsak dan je bilo ob vseh drugih nalogah treba poskrbeti za dobre obroke (zajtrk, kosilo, večerja) za moža in lačne tri najstnike in motivirati naveličane «učence«😊. Da je bil kaos še večji, sem ob tem postavljala temelje svojega novega posla. Sicer sem šla vsak dan na sprehod, a sem čutila bolečine v hrbtu in kolkih. Telo ni več rosno mlado in se je oglasilo. Ni bilo redne skrbi zanj. Pilates vadbe so v karanteni odpadle.
Hvaležna sem vaditeljici pilatesa, ki nam je poslala online vaje za celo telo. In sem (zaradi bolečin seveda) spet začela z vadbo. Hčerka, ki je takrat ravno imela krizo učenja, me zagleda, ko vadim. Povabila sem jo, da se mi pridruži. In tako sva nekaj dni vadili skupaj. V dvoje je lažje in lepše. Po nekaj dneh je hčerka ugotovila, da je njeno telo »lačno« teka. In je začela teči. Do danes je pretekla okoli 700 km, vsak dan cca 6 km. Tudi njeno učenje je bilo kmalu spet v ritmu.
Kaj pa ti?
Česa je v teh dneh lačno tvoje telo?
Tvoja duša?
Tvoj duh?
