Kako malo je treba!

Kako malo je treba!

Moj najstnik – v iskanju novega

V nedeljo sem dan žena preživela na višini 1550m, na soncu, ob čudovitem pogledu na Mrzlo goro in Grintovec. Če bi poslušala le sebe, bi ostala doma. Tako pa sta me fanta prepričala, da je treba iti na sneg. Grizla sem kolena, zraven pa je sin navdušeno pripovedoval, kaj se mu dogaja v šoli. Presenečena, kaj vse že razmišlja, in kako povezuje slišano, občuteno.

Če ne bi prebrala knjige Vihar v glavi, verjetno ne bi na tak način dojela, kako zelo najstnik potrebuje, da lahko preizkuša nekaj novega in živi polno.  Želi živeti, želi kaj novega, kaj živega. Njegovi možgani se spreminjajo, zato bo na vsak način poskusil z nečim, kar je tvegano, preizkušal svoje meje in iskal razburljivost.

Kot mama lahko v tem hitro vidim le negativno plat. Groza, spet bo tvegal, lahko se mu bo kaj naredilo, lahko se poškoduje. In ga zatrem. Iz svojega strahu zatrem tisto, kar moj najstnik rabi za svoj razvoj. In se še pohvalim, česa vsega sem ga obvarovala.

Seveda je predvsem naloga očetov, da so ob svojih fantih, da ob njih preizkušajo svojo moč, odkrivajo nove svetove, raziskujejo, opravijo kakšno pustolovščino v varnem spremstvu. Moj mož je tako šel s sinom za cel dan v gore, domov sta se vrnila vsa zadovoljna.

Kaj pa mame?

Za izlet ne zbiram dolgočasnih variant, ampak take, da bo imel priložnosti, da bo razgibano, zanimivo,  bo tudi tvegal, a bo to tveganje znotraj zdravih mej. Ko sta bila sinova majhna, sta z veseljem hodila na sprehode peš. Ko sta postala večja, sta šla z mano z rolerji, jaz pa peš. Ko sta bila še večja, sta kdaj želela, da gremo skupaj, a sta želela v hrib s kolesom. Treba je bilo preizkusiti mišice, iti na rob svojih zmožnosti.

Miklavž je lani obema prinesel pohodne čevlje, da lahko gremo skupaj na sneg. To soboto smo v pogovoru temeljito pregledali, kam bi lahko šli. Želja je bila iti na sneg, a je bila za nedeljo napovedana nevarnost plazov.  Dolga debata, kje so lahko plazovi, kje bo  velika gneča, kam pravzaprav želimo. Na koncu je prevladala varna, a strma planina.

Prijateljica je bila na gori en dan prej s turnimi smučmi in potrdila, da gremo brez nevarnosti. In smo zagrizli kolena, si pomagali s palicami, srečali precej nasmejanih planincev in se prebili do vrha. Vmes je bilo veliko postankov za fotografiranje vseh odtenkov, barv, sonca.

Ko smo malicali na klopci ob pastirski koči, se zasliši grmenje. »Kaj pa je to?« »A je to plaz?« Ni se videlo kje, se je pa močno slišalo. Tako je večerna debata dobila konkretne dokaze:  ni vseeno kdaj in kam greš pozimi v gore. Še kakšno minuto je donelo, potem pa spet ena sam zimska idila, tišina in sonce. »Mami, a ni lepo?«


Če se ti zdi ta prispevek koristen, se prijavi na mojo mailing listo in ti bom pošiljala obvestila, ko objavim kaj novega. 👇👇👇👇