ZATO, ker mi ni vseeno. 😉
Najstništvo je čas, ko mladi v sebi postavljajo temelje mišljenja, odločanja za nadaljnje življenje. Odkrivajo različne veščine, znanje in utrjujejo svoje vrednote. Kaj je v življenju pomembno, kaj je vredno.
Pri tem potrebujejo veliko dobrih zgledov, vzornikov, da bodo polno zaživeli – da bodo ustvarjalni, samostojni in odgovorni. V prostem času lahko:
– odkrivajo svojo enkratnost,
– nekaj sami naredijo,
– kaj novega ustvarijo,
– kdaj dobijo besedo v debate in so pri tem upoštevani
– sodelujejo tudi v debatah odraslih – ujamejo konkretne izkušenje nas staršev in drugih pomembnih odraslih in se tudi iz njih učijo, kako življenje teče.
Če tega prostora ni, se bodo (ob zgledu vrstnikov) hitro znašli v pasivnem preživljanju prostega časa. To je preprostejše – pritisneš na tipko in že si v svetu, kjer ti ni treba nič naredit. Na prvi pogled enostavnejše (dajo mir), na dolgi rok pa ima lahko škodljive posledice.
Našim najstnikom ne bomo kos, če….
….. bomo kritizirali, zakaj toliko časa preživijo za ekranom.Ne bodo nas upoštevali, če bomo rekli, da je neumno je tisto, kar gledajo. Ko čutijo, da jih ne upoštevamo, da jih kritiziramo, hitro zelo burno odreagirajo. Ali se nam začnejo (tiho) upirat.
A zato kot mama ne odnehaj. Tvoj otrok potrebuje ljubečo in odločno mamo.
Tvoja naloga je, da mu odpreš oči, da vidi širšo realnost, in se zave, da ima široko paleto izbire za preživljanje prostega časa.
Če so v razredu najbolj opaženi učenci, ki se mečejo ven, ki oponašajo osebe iz reality shovov, bodo tudi naši otroci potiho padli pod njihov vpliv. Želeli bodo biti sprejeti v razredu, zato bodo nekritično sprejemali ideje svojih sošolcev. Na nas je, da jih ves čas spodbujamo za dobro, da razvijajo svoje talente in hkrati znamo odločno omejiti tisto, kar jim ni v spodbudo in zdravo rast. Če opaziš, da najstnik vse več časa preživlja v sobi, na računalniku ali mobitelu, je prav, da se o tem z njim pogovoriš.
A prej sama premisli in se pogovori z možem, morda s prijateljicami, ki imajo otroke podobne starosti.
Kje bo meja, ki jo želiš postaviti otroku?
Kaj ti bo merilo?
V katerih primerih boš dopustila izjemo?
Lahko celo z njim preživiš nekaj časa ob njegovi seriji in ga šele nato vprašaš:
- Kaj te tako vleče? Kaj ti je všeč pri item?
- Opaziš, da je tam tudi….Kaj pa….?
Tako se mu približaš, za nekaj trenutkov vstopiš v njegov svet, kaj je v njegovem svetu pomembno. Počuti se razumljen in sprejet (ne napaden, ker je gledal serijo ali bil dolgo za računalnikom). Počasi ga pripelji še v tvoj svet, kaj mu ti želiš povedati, zakaj je to pomembno zanj, za njegovo življenje.
Najstniki že razmišljajo s svojo glavo, zato naše spodbude ali omejitve ne sprejmejo takoj. Tega se ne smemo ustrašit.
Kot mama v miru razmisli, kako ga lahko spodbudiš, da bo več časa preživel aktivno in manj pasivno.
Kaj ima rad? Pri tem ti lahko pomaga s svojimi idejami. Kaj on predlaga?
“Kaj bi lahko še počel?”
“Kje bi se rad preizkusil?”
To ne pomeni, da bo vse po njegovo, a pomembno je, da dobi občutek, da je sodeloval pri končni rešitvi.
Kaj konstruktivnega bi lahko naredil na računalniku (npr. urejanje fotografij, priprava videa za babičino praznovanje) ?”
“V čem bi se lahko preizkusil doma (kuhanje, urejanje vrta)?
“Katero veščino misliš, da boš v življenju rabil in jo še nisi pridobil?”
