Poskrbiš vsak dan zase in zbereš svoje moči?

Poskrbiš vsak dan zase in zbereš svoje moči?

Ob najstnikih običajno mame najprej začnemo gledati, kako jih pomiriti, kako jih usmerjati, kako jih spraviti iz poležavanja, tuhtanja, sanjarjenja. Zato je včasih potrebno veliko moči.

Bolj kot kdaj koli poprej, je sedaj čas, da si med tednom vzamemo čas zase, za oddih, za premislek. V teh letih tudi same odkrijemo, da nismo več rosno mlade, da tudi telo zahteva, da mu namenimo svojo pozornost. Prej smo skrbele za rast naših malčkov, zraven smo zidali ali urejali stanovanje, hišo, trudile smo se zgraditi dober odnos z možem, osvojile znanje in veščine za naše poslanstvo ali delovno mesto.

Veliko akcije, veliko ustvarjanja na zunaj.

In sedaj telo hoče, da mu namenimo nekaj pozornosti. Veliko žena mi pravi, da za to ne najde časa ali se sooča z občutki krivde. Še najlažje je tisti, ki se odloči za organizirano vadbo, saj potem res gre na vadbo in tudi občutki krivde počasi izzvenijo.

Saj si lahko predstavljaš, kako je na vasi, če se ženska odloči, da bo vsak dan tekla. Starejše generacije ne razumejo, to imajo za nepotrebno »preseravanje« in obrekovanje se začne. (Žal ženske naredimo precej škode sebi in drugi, če se prepustimo nevoščljivosti in ljubosumju. Namesto v življenje energija takih žensk teče v »maščevanje« drugim, tistim, ki živijo. One pa tega ne morejo, ne smejo, ne upajo. In želijo preprečit še tisti, ki upa, zmore.

Če nimaš primerne družbe in podpore v domačem kraju, si jo danes lahko najdeš tudi v različnih facebook skupinah. Ni treba, da si osamljena v svojem razmišljanju.

Kaj pa ti:

  • Spiš toliko kot potrebuje tvoje telo?  (8 ur?)
  • Ješ dovolj kvalitetno hrano? Se izogibaš pretirani količini ogljikovih hidratov (sladkorja, bele moke..)?
  • Poskrbiš dnevno/tedensko za dovolj gibanja? (telo potrebuje, da prehodimo vsaj 12 km na dan, sicer hormoni niso v pravem teku. )

Kaj ima to veze s tvojim najstnikom/najstnico?

Njihovo telo se prenavlja, zato potrebujejo veliko spanja, gibanja in dovolj kvalitetne hrane. Seveda ob naših spodbudah najprej (skoraj vedno) zavijajo z očmi.

Ko jih spodbudimo, lahko rabijo nekaj časa, da se spravijo na kolo.  Še več časa in prigovarjanja je potrebno, da se podajo zvečer proti postelji. A po mojih opažanjih jim je pravzaprav všeč, da jih spodbujamo, samo na zunaj kažejo povsem drugo podobo. Počasi se osamosvajajo, trgajo od nas, hočejo misliti s svojo glavo in včasih kontrajo (nasprotujejo) tudi tam, kjer je pravzaprav njim v škodo. Če vztrajamo v dobrem, a ne pritiskajo preveč, so nam hvaležni.